MOJA PESEM

Ko kitaro sem v roke vzel,
da veselo bi zapel,
strune zazvenele so kot jok,
otožen bil je njihov zvok.

Hotel peti sem o radosti
in o sreči vseh ljudi,
a besede so bile kot laž,
ko padle so v ta kruti čas.

Kot za dežjem spet zasveti
sonce z jasnega neba,
moja pesem naj zaneti
upanje na dnu srca.
Iskra plamen bo postala,
zasijala nam v očeh,
srečni bomo le, če zmaga
moč ljubezni v ljudeh.

Res ne morem le prepevati
in oči zatiskati,
kot da ni nikomur več hudo
in je povsod samo lepo.

Lažje bom kitaro spet igral,
vam veselo pesem dal,
ko bom videl, da zaradi nje
odprl je nekdo srce. 

Kot za dežjem...

Moja pesem peče kakor vest,
da stopi v srcih led.
Moja pesem išče tisto moč,
ki nam iz duš prežene noč.

Mnogi pravijo, da je zaman,
vendar vem, da nisem sam
in da svet vsaj malo boljši bo,  
zapojmo vsi to pesmico:

Kot za dežjem...