BELI ZVONČKI                         Ivan Malavašič

Ko zgodnja pomlad je prek polja dahnila
in bele cvetove zvabila na plan,
tam v skriti goščavi si mirno počival,
nič več nisi čutil trpljenja in ran.

Nedolžni otroci iskali so rože
in našli izmučeno tvoje telo.
Nabrane cvetove so ti poklonili,
vsak cvet je blestel kakor božje oko.

O, Lojze, nedolžni otroci prekrili
so z zvončki pogrešano tvoje telo.
Saj pravi zvonovi ti niso zvonili,
ko tvoja je duša hitela v nebo.

Zdaj v zemlji slovenski telo ti počiva
in čaka vstajenja ob koncu sveta.
A duša pri večni Ljubezni prebiva,
kjer ni ne sovraštva, ne zlobe, gorja.