HREPENENJE V DUŠI                       Lojze Grozde

Noč se k zemlji je sklonila
in ji dala svoj poljub;
moja duša pa nagnila
je samote sladki strup.

Cesta skozi okna meče
k meni medle še luči;
hrepenenje pa boleče
v duši mladi se umiri.

Dan jesenski pust je, mrtev,
na večer nebo gori;
biti sam je grenka žrtev,
v duši pa sladkost rodi.