JESENSKI VEČER                       Lojze Grozde

Spokojno zvezde ljubijo zemljo.
Lahko bi z roko segel pod nebesa,
utrgal eno kakor sad z drevesa
in v svojo notranjost posvetil z njo.
  Utrgal eno kakor sad z drevesa
  in v notranjost posvetil z njo.

Po trudni zrelosti povsod diši,
z drevesa list izgublja se v tišino.
In misel je kot močno črno vino,
ki v mladi duši sladki mir greni.
  In misel je kot močno črno vino,
  ki v mladi duši mir greni.

Poti do doma tonejo v megli,
spet tlači teža temnih nas oblakov.
Zamrla tiha pesem je korakov
in neizprosno nekam čas beži.
  Zamrla tiha pesem je korakov
  in neizprosno čas beži.