GORE

Gore krasne, gore strašne,
rad oziram se na vas.
A ob tem budi spomin se,
ves boleč je in grenak:
  Koliko je ugasnilo
  med vrhovi že življenj
  in med njimi je prijatelj,
  spev mu ta je posvečen.

Gore krasne, gore strašne
mir in srečo dajete.
A prevečkrat tudi žrtev
izmed nas si vzamete.
  Stopil je na prag življenja,
  že zastal mu je korak.
  Sredi pesmi in mladosti
  je njegov utihnil glas.

Gore krasne, gore strašne,
pesem slišite in vrisk.
A prevečkrat se v odmevu
izgubi poslednji krik.
  Ko odkrival je lepoto,
  mu ugasnil je pogled.
  Komaj je zaslutil srečo,
  mu zamrl je nasmeh.

Gore krasne, gore strašne,
varujte zdaj grob njegov!
In višave večne, daljne,
ga sprejmite spet domov.