IZGUBLJENI SIN

Ko pade noč, skrivaj se vračam tja,
kjer sem nekoč bil tudi jaz doma.
Sedaj pa le od daleč gledam dom,
zaprta vrata zame so.
  Le spomini oživijo
  in zbudijo grenko zavest:
  sebi sem zapravil srečo,
  dragim sem povzročil bolest.

Za oknom včasih senco vidim le,
v meni pa zatrepeta srce.
Saj vem, da starši sami tam žive,
zaradi mene še trpe.
  Ko bi jih takrat poslušal,
  srečo bi drugačno iskal.
  Brez omame in svobodno,
  brez zablod živeti bi znal.

Nekoč pa bom naredil ta korak,
odšel bom tja še preden pade mrak.
Kot izgubljeni sin potrkal bom,
saj rad bi našel zopet dom.
  Zdaj borim se in zaupam.
  da bom še kdaj srečno živel.
  In spomin na dom mi daje
  moč, da bom vse znova začel.

Nekoč pa bom naredil ta korak!