KJER MAMA JE DOMA

Tiho berem pismo belo, mati piše mi.
Me sprašuje, kaj je z mano, da domov me ni.

S težko roko je pisala, da skrbi jo že,
če se ni mi kaj zgodilo, da ne vrnem se.

In zato odšel bom tja,
kjer mama moja je doma.
Stisnil ji bom spet roko,
se pogovoril z njo.

Te vrstice mi povejo, da ji je hudo.
Le zakaj je ne obiščem, dokler jo lahko.

In zato odšel bom tja,
kjer mama moja je doma.
Nesel ji bom šopek rož;
spet bo vse kot nekoč.

Leta tekla so prehitro, vse minilo je.
Zopet berem tisto pismo, obledelo že.

Večkrat se še vračam tja,
kjer mama je bila doma.
V srcu nosim njen spomin,
iz njega še živim.