NEKOČ

Ko vračam se v domače kraje,
tesno mi je in se bojim.
Saj vem, da nekdanje čase,
ostal mi je samo spomin.
  Tam, kjer so trave zelenele,
  asfalt je zdaj in siv beton.
  Nekoč so ptice žvrgolele
  sedaj pa ropota motor.

Zavedam se, da let otroških
nikoli več nazaj ne bo.
Poslavljam se od sanj mladostnih,
v duši pa mi je hudo.

Živel sem daleč v tujini
in vedno hrepenel domov.
Na poti proti domovini,
pa sem postal ves negotov.
  Kjer so nekoč dišale rože,
  iz dimnikov vali se plin.
  Brez rib in mrtev je potoček,
  izginil je že stari mlin.
Zavedam se...

Čeprav sedaj je vse drugače,
te kraje vedno ljubil bom.
Ta polja in gozdove naše,
v srcu nosil bom svoj dom.
  Kjer žito smo nekoč sejali,
  avtomobili vozijo.
  Kjer so otroci se igrali,
  zdaj bloki skrivajo nebo.
Zavedam se...