PODOBICA 

Podobico v rokah držim,
nekoč mi jo je dala mama.
Marija, gledam tvoj obraz,
spomin me vrača v daljni čas.

Tresoča roka, zaskrbljen pogled,
a poln upanja je njen nasmeh.
Šele sedaj razumem mamin strah,
da bom zašel na stranpoteh.

Podobico zavrgel sem,
pozabil nate sem, Marija.
In mislil sem, da brez Boga
bolj srečen bom sredi sveta.

A ko sem taval zaslepljen od zmot,
Marija me je spremljala povsod,
saj mama še molila zame je,
da bi spet našel pravo pot.

Podobico sem poiskal,
o da bi našel z njo še vero.
Marija, pred teboj klečim,
spet biti tvoj otrok želim.