PUŠČAVA

Dolgih štirideset dni
Jezus moli, se posti.
Okrog njega je puščava,
le samota ga obdaja.

Vabi ga hudobni duh,
naj kamne spremeni v kruh.
Božji Sin pa ga zavrne
in odločno mu odvrne:

Naj človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Saj nismo le telo, v nas je tudi duša.
Naj človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Besede božje so, ki jih srce posluša.

V čudnem času ti živiš,
s puščavo v sebi se boriš.
Kaj vse ti svet ponuja,
koliko skušnjav ti zbuja.

A človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Ko sito je telo, naj ne umira duša.
A človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Besede božje so, ki jih srce posluša.

Danes si v puščavi ti,
sam in prazen med ljudmi.
Vsakdo hoče srečo zase,
a v užitkih je ne najde.

Saj človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Ob skrbi za telo, naj ne propada duša.
Saj človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Besede božje so, ki jih srce posluša.