USTAVI SE OB MENI

Vsak dan sem hitel kot tujec po ulici,
sam v svoje prazne misli zatopljen.
Vsak dan videl sem moža, ki je tiho stal
in opazoval ljudi, ki so mimo šli.

Mislil sem, da to je kakšen ubog berač,
saj njegov pogled otožno prosil je.
Že sem vzel denar, da dal bi mu ga v dlan;
pa začuden sem obstal, ko mi je dejal:

Pusti raje vse darove,
ni mi mar za tvoj denar.
Le ustavi se ob meni
in mi sebe daj v dar.
Najbolj si želim od tebe
topel in iskren pogled.
Največ, kar mi moreš dati,
je prijateljski nasmeh.

Kadar sem po tistem srečanju videl ga,
sem ustavil se, da pokramljala sva.
In ko ni ga več bilo, sem šele spoznal,
da v meni zdaj živi in mi govori:
Pusti...

Na vogalu, kjer me čakal je stari mož,
večkrat se ustavim in se spomnim nanj.
Nihče ne pogreša ga in ne ve več zanj,
jaz pa v sebi slišim še, kar velja za vse:
Pusti...